vitezi i Čarobnjaci: indigo novi svijet

Klubovi, fanzini, konvencije, sajtovi, Bogdaj veći kup ...

Moderator: Dagi

User avatar
Boki
Hani
Posts: 62
Joined: 06 Sep 2007, 13:34
Location: Slovenija
Contact:

vitezi i Čarobnjaci: indigo novi svijet

Unread post by Boki » 25 Jan 2008, 12:34

Poštovana publika, prvi slovenački fantasy ep dobit če nastavak. Ako su Vitezi i Čarobnjaci: Indigo djeca u znamenju vatre, je Indigo novi svijet u znamenju vazduha. Pored na novo uređenog web portala imam za vas odlomak 4. poglavlja novog dijela epske sage:
Vrh prelaza je obilno pobelilo nočno sneženje. Leden vzhodni veter prinaša mrzlo zimo. Caog Val in Caog Itirar sta se izgubljala v oblakih. Pot preko prelaza se izgublja v globini, potopljeni v meglen plašč. Deklica se ovije v krznen plašč. Samo drobne oči zrejo v daljavo. Lord armade stoji poleg nje in čaka na njen namig. Ne drzne si prvi spregovoriti. Plemitašica je potopljena v svoje vzvišene misli. Mraz se zareza v vse pore, katere najde na svoji poti. Končno Damejah spregovori s svojim nežnim, a tako mogočnim glasom:
»Vidiš moj ljubi sahamejt, spodaj so Vilini. Pravzaprav jih ne vidim, temveč voham smrad njihove otroške magije. Zbrali so se in čakajo na šaroka iz lastnih vrst. Ta našalit prihaja z dragocenim darom, neprecenljivimi dragulji. Voham ga, kako je vsak dan bližje našim dverim.«
Lord prikima. Damejah ima svoje niti speljane skozi nešteto spletk, katere istočasno vleče. Nekaj je vedel o tehagacih, izvoru moči sovražnika:
»Smo zato obstali na tem prelazu? Zaradi sovražnikovih kristalov?«
Deklica počasi obrne glavo in dvigne pogled proti mogočnemu obličju vojnega gospodarja:
»Da, dragi sahamejt. Zakaj bi se preganjali po širjavah, če bo orožje samo padlo v naše roke. Zgolj zgrabiti ga moramo, ko hvaležno pride v doseg moje roke. Verjetno že dolgo niste postregli z ocvrtim Vilinom,« se nasmehne. Lord prikima:
»Ne pomnim dneva, ko sem zagrizel v hrustljavo vilinovo zarebrnico.«
Deklica se nasmehne in s pogledom objame prapore, zapičene v trd led:
»Mogoče bodo kmalu stregli z Vilini. In to obilno. Božanska se bo odločila, kaj storiti s hrano tam spodaj,« in pogled ji zaplava nad meglicami zahoda.
V zraku so tzevogi s posebej začaranimi goblini spremljali vsak gib globoko pod sabo. Severna armada je razpolagala z nekaj sto tzevogi in stotinami črnih jastrebov. Popolnoma obvladujejo nebo nad Medalarjem. Orli in sokoli Gozdarjev in Vilinov so se popolnoma umaknili, saj so utrpeli preveč izgub. Jekleni pajki so pred nekaj dnevi zasedli najbližje vzpetine in z neživimi očmi budno spremljajo morebitne dejavnosti. Nižje na zeolski strani so razporejene tudi ognjene kočije, katere so prebile obrambo grofije. Deklica ve, da je zmagala njena čarovniška moč in ne orožje. Ona je onesposobila zeolsko vojsko. Znova je zmagala njena ljubkost. Orožje je potem samo pospravilo neorganiziran in od znotraj demoraliziran odpor. Prekine molk:
»Lahko bi stopila v tiste meglice in vzela Vilinom vso voljo do boja. Ampak tega za zdaj še ne bom storila.«
»Zakaj?« presenečen vpraša lord. Ne razume nepotrebnega oklevanja po hitrem preboju od Zeolverga do skrajnega zahodnega konca zadnje preostale Medalarske dežele.
Ona veselo odvrne:
»Prehitro bi se razkrili tako njihova šibkost, kot tudi naša moč. Zdaj najbrž že vedo, da Božanske ni moč zlomiti. Natančno se morajo zavedati svoje nemoči. Posvetila se jim bom, ko bom ujela našalita. Najprej jih bom trpinčila s spoznanjem, da je njihovo edino orožje, edini up postalo orodje v službi Božanske volje. Še prej se moramo posvetiti svojim južnim sosedom. Tam vas čaka obilna mesnica. Vilini ne bodo nikamor pobegnili. Tam spodaj bodo čakali na trenutek svoje pogube.«
Njen smeh odmeva po planjavi, preko katere brije leden vzhodni veter. Nekaj trenutkov še stoji, nakar stopi do tzevoga. Spretno se povzpne nanj in zapusti od vetrov bičano sedlo. Vrne se v toplejše zavetje Severške doline daleč spodaj. Želi se vrniti k svoji trofeji.
S sebe strese sneg in odvrže topla oblačila. Njena svilena tunika zaplapola v toploti ogrevanega šotora. Ne posveti pozornosti negibno stoječim Set'Arusom. Srepo poišče obilno postavo dragocenega jetnika. Stal je pred lepo izdelanim stenskim reliefnim zemljevidom. Ko zasliši nežne korake deklice, se obrne in se nasmehne:
»Draga moja, niste najbolj razpoloženi.«
Ona se nasmehne:
»Občutki vas varajo. Veste, zakaj ste še živi?«
Malahid Zeolski odkima.
Ona sede naproti njega in poišče njegov sovraštva poln pogled. Ona razbere njegova čustva:
»Dragi prijatelj,« a on jo prekine:
»Nisem in nikoli ne bom vaš prijatelj,« a ona presliši njegovo opazko:
»Živi ste zato, da sprevidite nesmiselnost upiranja Božanski volji. Dodatek k orčjem golažu ni ravno primerna usoda za tako plemenitega moža. Ampak vaše sovraštvo ne pomaga vam, niti ne škodi meni. Z močjo sovraštva boste prepoznali svoj smisel v službi Božanstva. Saj to je bistvo človeškega življenja. Služenje Božanstvu,« in dvigne nežno tančico. Njene prelepe sive oči poiščejo goreč grofov pogled.
Malahid spusti pogled in ostro odvrne:
»Sovraštvo do vas? Ne. Pomilujem vas, kajti svoje otroštvo ste zastrupili z zlom, katerega širite okoli sebe. Kje je tista nežna deklica, ki je živela v telesu, preden ga je obsedel Damejah? Kje je? Je še kje v globinah duha, nedosegljivem primežu zločeste sile lažnega božanstva?«
Deklica se zakrohota. V hipu nežen obraz potemni od črt resnosti. Nežno nadaljuje:
»Kaj je Damejah? Saj ne veste, kaj je to. To sem jaz. Nisem se za razliko od vas ustrašila svojega namena v ureditvi vesolja. Tukaj in v Onstranstvu prihaja na oblast nova moč, novo Božanstvo. Moj namen je voditi sile novega reda. Nočem vojne, a dokler obstaja upor proti božji ureditvi, je potrebna tudi hvaležna pomoč orčje pesti.«
Malahid se gromko zakrohota:
»Odpor bo obstajal za vekomaj. Dokler se vi in vaša vojska lemkamija ne razblini ob srečanju z resnično naerikh. Prej ali slej bo prišel in vas po zadnji plati, ker se igrate z ognjem.«
»Mislite na Mešaraha? Našalit prihaja in padel bo s tremi tehagaci naravnost v moje naročje.«
Malahid prebledi. Ona opazi srago potu, polzečo po grofovem zatilju:
»Ups, dragi grof. Pozabila sem povedati, da je izgnanstvo vašega sina potrata časa. S prstanom ali brez njega, on je grof brez grofije. A ne se bati! Kmalu bom priredila ganljivo družinsko srečanje. Samo eno do svojih niti moram zategniti in zgodilo se bo. Ste presenečeni?«
Grof ostane brez besed. Skrivnost sinove poti je razkrita. Kdo je ta našalit? Kdo je izdal odpravo?
Deklica bere njegove misli. Sočustvujoče tiho doda:
»Vaš vilinski prijatelj Amrokh je ta našalit. Misli, da lahko s tremi tehagaci vlada svoji deželi in se istočasno poigra z Božanstvom. Na svojo žalost je precenil svoje in podcenil božanske moči. Vilinsko čaranje s tehagaci brez sibetov bo zasmrdelo do neba. In takrat ga bomo zgrabili. Osebno sem se angažirala za ta projekt.«
»Vi?«
Deklica se znova nežno nasmehne. Tako je videti prav prisrčno dekle. Nihče ji ne bi pripisal tako strašne vloge. Ona otožno odvrne:
»Saj menda niste mislili, da se bom sama podala v neznano? Raje sem uporabila pogrešljive ljudi. Kaj misliš, kdo ti je prišepnil, da v trenutku spremeniš načrte za svojega sina?«
»Ti?« prebledi grof.
»Vsekakor. Žal nisem upala preveč tvegati in nisem uspela še tvoji vojski pobrati vso bojno moralo. Z manj sposobnimi bebci okoli kralja sem zlahka opravila. Ti si trši oreh. V sebi nosiš avreolo izumrlega viteštva. To je eden od razlogov, da še nisi končal v golaževem loncu.«
»Kaj pričakujete od mene?«
Ona z roko frkne po zraku:
»Za zdaj še ne vem natančno. Vem pa, da je vaše življenje še vedno na pozitivni strani enačbe. Pobegniti ne moreš, saj si že izkusil moč uroka, ki te tukaj drži. Zakaj bi po nepotrebnem prelivala kri. Nisem morilka.«
Malahid se nasloni na zemljevid:
»Kaj pa, če ste podcenili vilinsko modrost?«
Deklica stopi naproti Malahida in se enako nasloni na zemljevid. Prime nekaj rdečih zastavic, ki predstavljajo mazobe in jih zapiči na nekatere točke ob vilinskem zidu:
»Ob pravem trenutku bodo ti mazobi krenili na izhodišča. V vsakem je cahat Set'Arusov, obogaten z nekaterimi blagodeti posebej začinjene magije zatabov. Ognjene kočije in jekleni pajki so še najmanj nevarni kosi orožja, ki bodo zarožljali ob belem zidu napuha in arogance.«
Malahid mračno pribije:
»Zidu ne boste prebili. Verjemite mi na besedo, vilinska magija je neprebojna.«
»Bomo videli,« ostro odvrne.
Image

Post Reply